V Sloveniji se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja dejavnost, ki jo ponudniki predstavljajo kot “opazovanje medvedov v naravi” ali “medvedji fototurizem”. Na prvi pogled gre za neškodljivo obliko naravnega turizma – obiskovalci iz skrivališč opazujejo medveda v gozdu. Toda za to romantično podobo se skriva resna pravna in etična praznina, ki odpira vprašanje: ali se v Sloveniji dejansko razvija turistična industrija na račun zavarovane vrste – brez jasnih pravil, nadzora in koristi za naravo?
Rjavi medved je v Sloveniji zavarovana prostoživeča vrsta. Njegovo varstvo izhaja iz več pravnih aktov: Zakon o ohranjanju narave (ZON), Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Habitatna direktiva EU (92/43/EGS). Ti predpisi med drugim prepovedujejo namerno vznemirjanje zavarovanih vrst, zlasti v obdobjih razmnoževanja, prezimovanja ali prehranjevanja.
Toda kljub temu v slovenski zakonodaji ne obstaja jasna ureditev turizma opazovanja zavarovanih vrst. Prav v tej pravni praznini se razvija dejavnost, ki jo izvajajo lovske družine ali posamezni lovci, ki te iste medvede po končani “turistični sezoni” odstreljujejo. Ti medvedi so namreč označeni kot problematični, ker se ne bojijo več človeka.
V praksi se opazovanje medvedov izvaja na ali v bližini krmišč, kjer se medvede privablja s hrano. Obiskovalci plačajo več sto evrov za opazovanje iz skrivališča. Prihodki od takšnih ogledov ostanejo organizatorjem, ki so povezani z lokalnimi lovskimi strukturami.
Ključno vprašanje pa je: kam gre ta denar?
Ne gre namreč v državne ali naravovarstvene sklade, ne gre v ukrepe za preprečevanje konfliktov z medvedi, ne gre v raziskave ali monitoring populacije.
Nereguliran turizem opazovanja medvedov povzroči več resnih posledic. Redno privabljanje medvedov na ista mesta vodi v habituacijo, kar pomeni, da živali izgubijo naravno previdnost pred človekom. Ko se medvedi navadijo hrane na določenih mestih ali bližine ljudi, pogosteje zahajajo v naselja ali na kmetijska območja. Krmljenje in koncentriranje živali na majhnih območjih spreminja naravne prehranjevalne in prostorske vzorce.
Ko pogledamo celotno sliko, se pokaže zelo jasna struktura koristi. Koristi imajo organizatorji ogledov, posamezni lovci ali lovske družine in turistični posredniki.
Koristi pa nimajo varstvo narave, raziskovalne institucije, programi preprečevanja konfliktov, lokalne skupnosti, ki nosijo posledice sobivanja z medvedi. Gre za privatizacijo koristi in socializacijo tveganj.
Opazovanje prostoživečih živali je lahko izjemna izkušnja. Toda kadar takšna dejavnost poteka brez pravil, nadzora in odgovornosti, postane del problema.
Ali želimo podpirati “turizem”, ki temelji na zavarovani vrsti, vendar ne prispeva ničesar k njenemu varstvu?
Fotografija: vir splet